Tako je po ogorčenem boju padla še zadnja in največja postojanka Slovenske narodne vojske. Slednja je bila v nekaj več kot desetdnevni, neke vrste čisti državljanski vojni, poražena, partizanska vojska je tako obvladovala celotno ozemlje Ljubljanske pokrajine z izjemo glavnega mesta Ljubljane ter ozkega pasu ob notranjski železnici. Vzroki za padec Turjaka, če ostanemo še pri njem, so mnogoteri, predvsem jih moramo iskati v povsem konkretnih dejavnikih, ki so spremljali samo obleganje gradu, po drugi strani pa tudi v splošnih razmerjih moči obeh taborov, upoštevajoč seveda še njun narodni in mednarodni položaj. Med branilci na gradu je posebej izstopalo pomanjkanje vojaške discipline kot posledica neustrezne izurjenosti, kar je bilo spet posledica splošnega položaja MVAC v okviru italijanskega okupacijskega sistema. Z redkimi izjemami so to bile res le vaške straže, ki so povečini nastale s preprosto dodelitvijo orožja dotedanjim civilistom. S tem v zvezi naj omenimo skoraj popolno odsotnost organizirane obveščevalne službe, predvsem pa ni bilo med enotami na gradu enotnega in močnega osrednjega vodstva. Nazadnje ni bilo skoraj nobene širše razgledane in vojaško izurjene osebe, prevladovali so interesi in tudi trenutna nagnjenja podeželskih poveljnikov. Stotnik Cerkvenik ni najbolj energično nastopil, toda več kot nekajkrat ukazati izpad iz gradu ni mogel. Odgovorno pa je bilo seveda predvsem vodstvo v Ljubljani, ki ni hotelo ali ni moglo poslati na teren avtoritativne vojaške osebnosti, ki bi jo vsi upoštevali, pri čemer se je ob tem mislilo predvsem na podpolk. Peterlina. Med branilci tudi ni bilo neke osrednje udarne in izurjene enote, ki bi ostalo amorfno večino lahko potegnila za seboj v odločnejše akcije. Vse to se je npr. pokazalo ob poveljih za izpad, ki so ga na gradu trikrat zavrnili, oziroma bolje rečeno, se zanj niso mogli odločiti. Že dejstvo, da je bil formalni poveljnik na gradu duhovnik, je bilo dovolj zgovorno. Ko so ostali na gradu sami, so pokazali pomanjkanje samoiniciativnosti, zvez z Ljubljano ni bilo, nerealno dolgo pa so pričakovali pomoč od drugod, celo od Nemcev v Ljubljani. Pri poprejšnjih načrtovanjih se ni upoštevalo morebitnih porazov in se ni računalo na smeri in načine umikov ipd. To je bila seveda napaka vodstva v Ljubljani. S potekom bojev in z vse bolj očitno slepo ulico se je stopnjevala demoralizacija. Branilci so napačno ocenjevali vojaški položaj, precenjevali so neprebojnost grajskih zidov oziroma v zvezi s tem niso računali na uporabo težjega topništva pri napadalcih. Poveljniki so postali nekako zagledani v svoje poslanstvo ter se oprijeli ideje slovenskega Alcázarja, kar je bil verjetno rezultat poprejšnje ideološke obdelave, po vsej verjetnosti s strani Stražarjev, ki so imeli glavno vlogo v prisotnih vaških stražah. Nadalje so bili branilci prepričani, da so napadajoči partizani veliko močnejši, kot so dejansko bili, kar je po svoje ohromilo njihove sicer različne možnosti načrtovanja in ukrepanja, kot že rečeno, predvsem pri problemu izpada.