Janez za plačevanje pristojbin upravi narodnega parka Durmitor porabi skoraj dve uri, saj mora popiti še nekaj kozarčkov lozovače. Dobra stara tradicija še ni izumrla in židane volje se prismeji nazaj. Po sprehodu do Črnega jezera se z avtobusom končno odpeljemo v osrčje kanjona in se najprej ustavimo ob mogočnem mostu na Djurdjevič Tari. Naslonjen na rob kanjona opazujem zahteven gradbeni projekt, ki so ga končali leta 1940. Bolj kot 356 metrov njegove dolžine obiskovalca presune pogled proti strugi kanjona, ki je kar 172 metrov niže. Most me malce spominja na onega pri Viktorijinih slapovih na meji med Zambijo in Zimbabvejem. Afričani se hvalijo z najvišjo skakalnico z elastiko na svetu, a je njihovih 111 metrov v primerjavi z Djurdjevič Taro, kot bi majhno stolpnico primerjal z nebotičnikom. Dva kilometra niže se cesta spusti skoraj do rečne gladine, kjer smo pripravili vse za spust po lepotici med evropskimi rekami. Prvi zavesljaji po mirni gladini smaragdne reke so bili pravšnji uvod v brzice, ki so nas čakale malce niže. Peneča se bela voda, ki je bruhala z vseh strani, je bila pravšnji test za roke in srca veslačev. Izurjeni vodniki raftov so poskrbeli, da smo brez težav preveslali tudi čez najzahtevnejše brzice in po uri in pol ugledali most na Djurdjevič Tari iz žabje perspektive. Od spodaj se zdi še večji in mogočnejši kot z roba kanjona. Kljub temu si nekateri niso mogli kaj, da ne bi postanka izkoristili za nekaj dimov sredi neokrnjene narave. Črnogorci se niti ne zavedajo, kakšno srečo imajo, da jih je narava tako bogato obdarila. Rob kanjona je skoraj sto metrov više in reka si je v milijonih let izklesala pot v dolino. Popoldne so sonce prekrili oblaki, hitro se je pooblačilo in veter je postajal vse močnejši. Vse skupaj ni obetalo nič dobrega, in ko je po dobri uri postal tako močan, da kljub veslanju z vsemi močmi po reki navzdol nismo napredovali niti za meter, smo se izkrcali na prodnati obali. Pihalo je tako močno, da so se drevesa upogibala skoraj do rečne gladine in spraševal sem se, kako se bo končalo. Nekaj sto metrov smo čolne kar vlekli ob obali, nato pa zopet poizkusili veslati. S precej napora smo priveslali do ovinka in na srečo zagledali postojanko v Radovan Luki. Delavci, ki so prekrivali streho na novem objektu, ki ima poleg kuhinje tudi petnajst sob za goste, so zakurili velik ogenj, ki je bil cilj vseh naših želja. Zadnjih petsto metrov se mi je zdelo dolgih kot olimpijska veslaška proga, izkrcanje ob strmi obali pa nam je pobralo še zadnje moči. Veter pa je še naprej pihal s tolikšno močjo, da je odnašalo vse, kar ni bilo trdno privezano ali skrito pod rafte. "Tu smo Bogu za hrbtom, vas Tepca malce više je najbolj zakotna vas v vsej Črni gori," je dejal oskrbnik hiše. Po ozki makadamski cesti je pripeljal hrano in našo opremo za prenočevanje. Po kalvariji na reki smo se v suhih oblačilih počutili kot v najbolj topli postelji in z užitkom premlevali dogodivščine s pravkar končane raftarske ture. Pečen jagenjček, kajmak in sveža zelenjava so kar padli v prazne želodce, rdeče vino in pločevinke nikšičkega piva pa so nam razvezali jezike. Okrog ognja je bilo prijetno toplo in nikogar ni skrbel jutrišnji dan. V hipu smo postali pravi mali Črnogorci.