denarja imate? Zdaj je bilo, kot bi postal povsem druga oseba samo zato, ker sem imel evropski potni list. Z Eurostarom sva se odpeljala do Dovra, potem pa z avtobusom do Londona. Ves čas je Gilles sedel ob meni. Izstopila sva na postaji Victoria, kjer mi je izročil potrjeno rezervacijo za hotel v zahodnem Kensingtonu. Tam naj bi ostal nekaj časa. Naslednji dan naj bi ga zjutraj poklical, da se dogovoriva za naslednje srečanje. Zatem se je izgubil v množici. Ugotovil sem, da je vse od Pariza Gilles potoval z menoj le zato, da se je prepričal, da ne bom pobegnil. Navsezadnje sem bil izurjen terorist in moral me je spremljati z budnim očesom. Zdaj, ko sem bil v Londonu, bodo agenti britanskih tajnih služb gotovo prevzeli štafetno palico od francoskih in skrbno spremljali vsak moj korak. Receptorka v hotelu mi je pokazala sobo. Bila je majhna in prav nič razkošna. Svoje stvari sem dal na posteljo in odšel raziskovat mesto. London ni bil prav nič podoben temu, kar sem si predstavljal. Kot prvo je bil precej bolj čist kot Pariz. Privoščil sem si turistični ogled mesta z dvonadstropnim avtobusom in se takoj zaljubil v viktorijansko arhitekturo. V tem delu mesta ni bilo nebotičnikov in vse je bilo v pravem razmerju z okolico. Najbolj pa sem bil presenečen nad policijo. Ko sem stopil z avtobusa, sem bil popolnoma izgubljen. Pogledal sem načrt mesta in skušal ugotoviti, kje sem. V tistem je k meni stopil policist. V hipu me je stisnilo, a policist me je samo vprašal, če mi lahko pomaga. Glede na moje izkušnje z maroško policijo in nedavne s pakistansko me je njegova prijaznost prav presenetila. Naslednji dan sva se z Gillesom srečala v razkošnem hotelu blizu Green Parka. Agenti britanske tajne službe so mi bili gotovo za petami vse od mojega prihoda v London, zato ni imelo nobenega smisla, da se igrava običajno igro mačke in miši. Gilles me je odpeljal v konferenčno sobo. »Zaenkrat se drži proč od mošej in si ne prizadevaj navezati stikov. Vzemi si dva tedna časa, da boš spoznal mesto,« mi je rekel.