S sopotapljačem preživite čimveč časa nad in pod vodo. Razložite mu, kaj od njega pričakujete, kakšni naj bodo njegovi cilji in lahko on pričakuje od vas. Povejte mu, kaj je nesprejemljivo in zato nedopustno. Nato z njim opravite nezahtevne potope. Z lastnim zgledom mu pokažite, kako naj se potaplja, in ustvarite situacijo, ki bo potrdila to, o čemer ste mu pripovedovali na kopnem. Po koncu vsakega potopa se z njim iskreno pogovorite. Najprej priznajte svoje morebitne napake in ga povprašate, kaj misli o lastnih napakah, oziroma kakšne probleme je opazil med potopom. Prosite ga, naj spregovori tudi o vaših napakah in ga skrbno poslušajte. Nato ga opozorite na njegove napake, nato pa se o vsem tem natančno pogovorita. Takšni pogovori lahko trajajo bodisi nekaj minut bodisi več ur. Tu ne sme biti prostora za osebno ogroženost, zato sopotapljaču že vnaprej povejte, da je analiza potopa zelo pomembno orodje, ki bo izboljšalo njegova potapljaška znanja in sposobnosti. To velja tudi za analizo potopa dveh enako izurjenih potapljačev. Res je, sprva je osebno ogroženost težko potisniti na stran, vendar je prav, da imamo ves čas pred očmi končni cilj: postati boljši potapljač. Če slišimo kritiko svojega obnašanja, ne iščimo opravičil za svoja dejanja, raje se zamislimo in pri naslednjem potopu popravimo morebitne napake. Bodite povsem iskreni drug z drugim, čeprav to utegne pomeniti brutalno pošteno analizo potopa.