Gorska veriga šele dobiva rdečo krono, ko sva z Dušanom Polajnarjem, predsednikom tehnične komisije pri združenju gorskih vodnikov, že v dolini Vrat, kjer se vsak lep poletni dan velika množica izletnikov spogleduje s Severno triglavsko steno. Siva skala s temnimi in svetlimi lisami zbuja strah in tesnoben občutek. Težko si je predstavljati, da je vsa stena prepredena s smermi, z leve proti desni se težavnost veča, od Slovenske, Nemške smeri do znamenite Sfinge. Stena se zdi tudi veščim planincem nedosegljiva. A z gorskim vodnikom v navezi lahko predvsem Slovensko smer v Severni triglavski steni prepleza marsikateri izurjen planinec, ki je doslej plezal le po zavarovanih poteh. Z markirane poti čez Prag, ki vodi na Kredarico, se steza odcepi desno, pod navpično, tako se vsaj zdi, Severno triglavsko steno. Prva ovira, ki preprečuje planincem, ki so zašli, nadaljevanje poti, je že vstop v steno, kjer je treba kar pošteno plezati. Strah premagujem z mislijo, da vsak moj korak budno spremlja gorski vodnik in da sem ves čas navezana, tako da bi vrv ob zdrsu preprečila padec.