Priprave bodočih kozmonavtov so bile neusmiljene. Ker v resnici nihče od strokovnjakov ni prav dobro vedel, kaj kozmonavta v vesolju čaka, so jih pripravljali na najhujše, na sodni dan. V centrifugi so jih vrteli, dokler niso omedleli, kar se izurjenemu pilotu običajno zgodi pri 13 težnih pospeških. Po cele dneve so bili zaprti v temni, gluhi sobi, brez kakršnih koli stikov z zunanjostjo. V letalih, ki so letela po paraboličnih krivuljah, so jih privajali na breztežnost in Gagarin je prav med takšnim poletom prvič opazoval kapljice vode v breztežnosti. »Lovil sem jih v roke kot metulje,« je pojasnjeval kasneje. Med vsem tem mučenjem so morali kandidati na pamet reševati matematične naloge. Med vsemi kandidati za kozmonavte je Jurij na inštruktorje naredil največji vtis. O njem so poročali: »Vedno je samozavesten, zelo težko, če že ne nemogoče ga je spraviti ob živce. Na sestankih daje uporabne pripombe in pred svojimi tovariši se odlikuje po neprestani, aktivni pozornosti, bistrih mislih in hitrih reakcijah«. Tudi zdravniki ob njem niso ostali povsem ravnodušni in niso mogli razumeti, kako je lahko ob naporih, ki jim je bil med pripravami izpostavljen, obdržal svoj smisel za humor in veselje do življenja. Gotovo je vsaj malo nenavadno, da so mu vse to priznavali tudi njegovi tovariši, neposredni tekmeci za mesto prvega kozmonavta. Skupina izbrancev se je med pripravami polagoma skrčila najprej na 6 kandidatov, nazadnje pa sta ostala le Jurij Gagarin in German Titov. Nekaj teže pri tem je imelo tudi dejstvo, da sta bila oba po postavi majhna, v kapsuli, ki so jo pripravljali za polet, pa za postavnega moža preprosto ni bilo prostora. Končna odločitev za Gagarina, ki je bil visok le 157 cm, je prišla z najvišjega (očitno političnega) vrha in zanj so se domnevno odločili »zaradi njegovega skromne mladosti, proletarskega porekla in odprte osebnosti«, medtem ko je bil Titov meščan in po značaju nekoliko vzvišen. Takšni izbiri je dodatno botrovalo to, da je imel tudi glavni konstruktor in vodja sovjetskega vesoljskega programa Koroljev o Gagarinu zelo visoko mnenje. »Med pripravami na polet, ko smo vsi nosili svoje breme skrbi, pomislekov in strahov, se je on edini zdel povsem miren. Še več: neprestano je bil dobre volje in je sijal kot sonce«. Dobra volja mladega pilota seveda gotovo ni bila vse, kar je očaralo strogega inženirja. Kasneje je pojasnjeval: »Dober pilot je tisti, ki v eni minuti poleta lahko naredi dovolj opazovanj in zaključkov, da je nato ves inštitut z njimi zaposlen vse leto. Slab pilot pa lahko leta cel teden in dobi dovolj informacij le za uro dela. Kar nas je pri Gagarinu posebno veselilo, je to, da je zmogel v 108 minutah poleta zbrati tako veliko informacij in obogatiti znanost s svojimi opažanji.«