Naslednji dan sem se odpravil proti Grožnjanu. Že na porti hotela, kjer sem poravnal nočnino, so me opozorili na sejem tartufov v bližnjem zaselku Livade. Sejma nikakor ne smem zamuditi, so zatrjevali. Že od daleč sem zaznal nenavaden duh, ki je postal vse bolj intenziven, kakor sem se približeval Livadam. To je prav posebno opojen duh, težko ga je opisati, gre za mešanico duhov po gnilih jajcih, ki mi je bil znan že iz toplic, prepotenih nogavicah, pokvarjenem siru, svežem kruhu in melisah. V Livadah je bilo naprodaj vsemogoče, na osrednjem prostoru je bil narejen šotor, v šotoru so bile stojnice s belimi tartufi. Bolj zgodnji so črni tartufi, ki pa niso tako cenjeni kot beli. Zdi se mi, da kupčije ni bilo veliko. Cene teh podzemnih gob, ki jih nabirajo s pomočjo izurjenih psov in prašičev, so res vrtoglave. Prodajajo se na grame in imajo zato vsi prodajalci lekarniške tehtnice. En kilogram belih tartufov stane okrog osem tisočakov nemške veljave. Cena se nekoliko spreminja z velikostjo in kakovostjo tartufov. Ni čudno, da so pred šotorom stali varnostniki s hitrostrelnim orožjem. Lansko leto je neki nabiralec iz Buzeta izkopal več kot kilogram težkega tartufa. Menda se še nikoli ni zgodilo kaj takega. Veliki tartuf je vpisan v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov. Na sejmu je bil na ogled mavčni odlitek tega velikana med tartufi. Nisem mogel zvedeti, kje je končal ta veliki tartuf, še najbolj verjetno kje med italijanskimi sladokusci.