Po nekakšnem srečnem naključju pa se je rešil Bastilje in se pod malce spremenjenim imenom pridružil novi oblasti, ki mu je celo zaupala skrb za reformo pariških bolnišnic. A tudi z novo oblastjo se v nekih zadevah ni strinjal, sabotiral je njene ukrepe, za kar so ga zopet obsodili na giljotino. Pri takratnem neredu in stalnem premeščanju jetnikov pa se je evidenčno kar nekako izgubil in si tako rešil svojo glavo. A kmalu je bil že kot šestdesetletnik zopet zaprt, tokrat zaradi publiciranja revoluciji nevarnih, moralno škandaloznih romanov. A prav zaradi teh je postal slaven, tako da je celo v zaporu lahko uprizarjal nekakšne pornografske predstave, ki so navduševale obiskujoče občinstvo. To pa je bil tudi njegov zadnji in najdaljši zapor, v katerem je 74-leten zatisnil svoje mnogovidne oči. Po smrti je bil kaznovan samo s tem, da na njegov nagrobnik niso vklesali njegovega s plemstvom odličnega imena. Zdaj pa vrzimo pogled na njegovo, predvsem v času zaporov napisano delo. Dve tretjini tega je vsekakor odsev njegovega dejansko preživetega življenja, ki kar kipi od razuzdanosti in trpi od nekakšne romantično preveličane fiziologije, prečarane v seksoidni imaginarij, ki daje vtis kopuliranja atletsko grajenih in akrobatsko izurjenih gasilcev, opremljenih z brizgalkami, ki z izmetavanjem semena zalivajo večno žejna žrela od pohote presušenih samic. S tem delom svojega opusa pri bralcih prav gotovo ne bi preživel že domala dve stoletji. Vrh njegovega dela je prav tista boljša tretjina, ki manjvredno zapolnjuje z njegovo povsem izvirno, dokaj logično, čeprav zelo ekscentrično filozofijo. Da pa je ta še danes zanimiva, dokazuje že to, da je o njem napisanih že nešteto razprav, ki se najresneje soočajo z njegovimi pogledi. Podpisala pa so jih tako slovita in filozofsko razgledana imena, kot so Barthe's, Déleuze, Lacan, Foucault, Sartre, Camus, Bataille, Bréton, Liotard, če govorimo samo o Francozih in drugih sploh ne omenjamo.