Če odštejemo Albanijo, iz katere Albanci pravzaprav niso migrirali v Slovenijo, jih večina še vedno živi v Srbiji. Poleg tega jih je veliko v Makedoniji. Razlika med kosovskimi in makedonskimi Albanci, tudi tistimi, ki so se razselili po svetu, je predvsem v njihovi ekonomski moči. Kosovski so praviloma revnejši, makedonski so bolj iznajdljivi in zaradi obvladovanja trgovskih poti, ki vodijo z vzhoda na zahod, tudi precej bogatejši. Je pa še druga razlika, ki je večina Slovencev, vključno s parlamentarcem Marijanom Poljšakom, še ne pozna. Albanci so katoliki in muslimani in tradicionalno so katoliki zlatarji ali se ukvarjajo s filigranom, pripadniki tega naroda, ki so muslimanske vere, pa so gostinci, slaščičarji ali trgovci s sadjem in zelenjavo. Omenjeni Marijan Poljšak bi nas lahko prepričal o nasprotnem: »Tudi Albanci so muslimani in so nesprejemljivi, če se ne asimilirajo. Tisti integrirani pa niso več muslimani.« Sicer pa nanje slovenski nacionalisti radi pozabljajo. Pravi nacionalist se bo rad obregnil ob Bosanca, Srba ali Hrvata, na Albanca pa bo včasih kar pozabil. Prav to se je zgodilo tudi Poljšaku: »Nanje sem pozabil, ker so razmeroma manj nevarni, tehnično in tehnološko so manj prilagodljivi kot slovanski muslimani. Po drugi strani pa je nevarnost velika, kajti če jih pride 100.000, jih bo zaradi njihove rodnosti v 50 letih toliko kot nas.« Albanci na Kosovu so res znani po visoki nataliteti, vendar izseljenci v tujini nimajo tako velikih družin. Bolj kot osvajanje prostora s številnostjo jih zanima kapital. Poleg tega jih je v Sloveniji vsaj desetkrat manj, kot se Poljšak boji, da bi jih lahko bilo. Poleg tega se Albanci, čeprav njihov jezik ni zelo soroden slovenščini ali pa prav zato, hitro naučijo sporazumevanja v slovenščini, pa tudi posli, ki jih opravljajo, zahtevajo znanje osnovnih fraz. Zmago Jelinčič pravi: »Albanci govorijo slovensko in več delajo kot drugi južnjaki. Albanci so se najbolj potuhnili in najmanj postopajo.« In res, nikoli še niste videli mladih Albancev, ki bi razgrajali po cestah ali v gostilnah. Pa ne, da jih v lokalih ne bi bilo ali da si ne bi privoščili nočnega življenja, vendar se le redko odločijo za obisk Babilona ali kakega drugega nočnega kluba v skupini, tja raje pridejo kot posamezniki. Tudi po oblačenju ne izstopajo. Njihov modni okus je precej drugačen od »bosanskega«, ki je z novim primitivizmom postal zaščitni znak med slovenskimi nacionalisti osovraženih južnjakov.