molkom, medtem ko je škof Rožman še pred odhodom Nemcev in pobegom domobrancev zapustil škofijo (5. maja 1945) in dočakal konec vojne ter kasneje tudi sojenje v Avstriji. Stepinac in Rožman sta se med vojno znašla v neugodnem položaju, saj sta bila - zaradi nesposobnosti meščanske politične elite in strank - zaradi avtoritete, ki sta jo uživala med ljudmi in tudi novo okupatorsko oblastjo, tista dejavnika, ki sta lahko v moralnem in političnem smislu pomembno vplivala na politična razmerja v svojem okolju. Vseskozi militantna protikomunistična drža je bila temelj njunega delovanja. Stepinac je okusil lepoglavsko ječo in nato prisilno bivanje v rojstnem Krasiću, tam je umrl zaradi levkemije, Rožman, ki je zapustil svoje ovčice, pa se je potikal po svetu in dočakal konec med izseljenci v Clevelandu, zapuščen tudi od Vatikana, saj mu ni uspelo, da bi ga sprejel papež. Stepinac je postal kardinal in kandidat za svetnika. Po osamosvojitvi Hrvaške so ga sodno in politično rehabilitirali, za Rožmana pa je sodni