vi starši. Čeprav slovenskih šol v širšem smislu ni, se za slovenščino zanimajo mladi, večinoma izobraženci in poslovneži. Za učenje jezika uporabljajo internet in druge pripomočke. Slomškova šola za najmlajše in odrasle deluje pri verskih središčih, vendar le dvakrat na mesec. Kakšna je po vašem mnenju dolgoročna usoda slovenskih izseljencev v Avstraliji – ali bodo ohranili zavest o svojem izvoru in slovenščino? Dolgoročno sem optimist. V naslednjem desetletju se bo še marsikaj spremenilo in bo zaradi zmanjšanih potreb manj društev in klubov. Tudi večjih priseljevanj Slovencev v Avstralijo ni pričakovati, vendar moramo računati, da se bo število 20.000 oz. 25.000 Avstralcev slovenskega rodu še povečalo. Ti ljudje se zavedajo svojih korenin, saj jih v toku ene ali dveh generacij ni mogoče izgubiti. Poleg tega so mladi Slovenci večinoma izobraženi in imajo dobre poklice. Čedalje več jih hoče obdržati ali pa pridobiti slovensko državljanstvo; tudi če samo zaradi možnosti, da si s tem pridobijo evropski potni list, kar sicer ni res, bi bilo že pozitivno. Kajti kot slovenski državljani imajo poleg koristi tudi obveznosti in občutek, da jim je domovina staršev vse to omogočila. Poleg tega je ugled Slovenije tako narasel, da se ponosno razglašajo za državljane te čudovite »butične« državice, ki je del velike Evrope. To so in bodo naši pravi ambasadorji. Zavest, da imajo slovenske korenine, jim bo še dolgo ostala, jezik, razen nekaterih izjem, pa prav gotovo ne.