Poslanska glava peče, sive celice žarijo, krvav pot teče po obrazih, roke se tresejo, kajti odločiti se bo treba, kdaj, koliko in za koliko časa lahko naši predstavniki v domu demokracije, parlamentu po domače, po svetu širijo slavo o vojvodini Kranjski. Res je bilo treba na tem področju narediti red, kajti država je majhna, potoval pa bi vsak, čeprav smo rekli, da bomo za delavca tudi poslanski pas zategnili. Po drugi strani, kdo nas bo sploh poznal, če bomo v San Marino, Liechtenstein in na Ciper potovali manj kot trije? Pa še gostiteljica bi lahko bila užaljena! Dilema je to, ljubi moji, če že ne trilema. Potovati, ne potovati, v Atene naj jih gre vsaj šestnajst ali pa bi kakšnega pustili doma, gremo za pet, osem ali več dni? Vključiti je treba vse parlamentarne stranke v delegaciji ali še kakšno zunajparlamentarno, sveta pa naj vidi, da so meje naše demokracije na koncu naše galaksije. Odločitev ni in ne bo lahka. Poslancem, ki bodo morali s težkim srcem sprejeti racionalno odločitev, je treba pomagati. Davkoplačevalci vas pozivamo, da vas odpotuje čim več. Če gre denimo delegacija obiskat naše izseljence v Argentini, naj jih gre vsaj 28. Tam je toliko naših ljudi, ki so razmetani po vsej ogromni državi, vsakega Slovenca pa je treba po koreninah obiskati na domu, naj vidi, da nismo pozabili nanj. Če se gre na Islandijo, je treba imeti močno delegacijo, ker lahko samo tako pokažemo, da majhnost ni ovira za množično diplomacijo, pa tudi s simpatično državico nas vežejo dolgoletne trdne prijateljske vezi. Vse stranke morajo biti zastopane v prav vseh delegacijah. Jaz bi k temu dodal tudi zunajparlamentarne stranke, skupine civilnega gibanja, ribiška društva in čebelarje, naj vidijo pestrost naše diplomacije. Naj stane, kolikor hoče, vendar demokracija, tako pravijo v parlamentu, nima cene. Sploh pa, zakaj časovno omejevati obiske Evropa dva dni, Amerika, Avstralija, Antarktika (brez vožnje, seveda) pet, Luna, Mars, Venera šest in tako naprej. Komaj se ljudje razpakirajo, spijejo kavico, rečejo dve, tri z domačini, že se je treba vrniti domov. Malo več širine, lepo vas prosim, saj nismo tam neki Kirgizistan. Če ugotovi delegacija v Čadu resne probleme v odnosih med državama, naj ostane tam 10, 20 dni, kolikor je pač treba. Res ni treba biti malenkosten, doma pa bomo že nekako preživeli tudi brez njih. Pa srečno pot, ljubi parlamentarci