V okviru JNO so izseljenci s Primorskega, med njimi so bili tudi Hrvatje iz Istre, ustanovili oktobra 1941 Odbor Slovencev in Hrvatov izpod Italije (Comité de los Yugoeslavos de la Venecia Julia), ki se je kmalu ločil od matične organizacije. Odboru je predsedoval Marij Medvešček, tajnik pa je postal Andrej Škrbec (Mislej, 1994b, 87-90). Organizacija, bolj poznana z imenom Primorski odbor, je vse do sklenitve mirovne pogodbe z Italijo leta 1947 izpeljala v Argentini pa tudi v Urugvaju in Braziliji več pobud, s katerimi je zahtevala uveljavljanje narodnostnih pravic Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, zlasti njihovo pravico do priključitve k Jugoslaviji. Primorski odbor je v javnosti nastopal z odprtimi pismi in članki v slovenskem in argentinskem tisku, s telegrami, z organiziranjem shodov itn. Ob koncu novembra 1941 je polemiziral s stališči združenja italijanskih protifašističnih izseljencev Italia Libre, ki je sicer po eni strani obsojalo krvavo ravnanje italijanske vojske do civilistov v Jugoslaviji in v drugih okupiranih deželah, po drugi pa je zagovarjalo nedotakljivost rapalske meje (Mislej, 1994b, 87-90). Decembra 1941 je Odbor ogorčeno nastopil proti ravnanju Posebnega sodišča za zaščito države na 2. tržaškem procesu. Apostolskemu nunciju v Argentini je poslal brzojavko s prošnjo, naj Sv. oče poseže v korist obsojencev. Nato je podobne telegrame poslal voditeljem zavezniških vlad v Londonu, Washingtonu in Moskvi kakor tudi generalu Simoviću, voditelju jugoslovanske begunske vlade (Mislej, 1994b, 90-91).