"Ko sem prišel v Argentino, sem se takoj zaposlil kot statik v multinacionalki, kjer sem potem delal trideset let. Veste, ko smo tja pripluli z ladjo, je bilo to nekaj neverjetnega. Čakali so nas, nas dobesedno lovili in nam ponujali službe. V petdesetih letih je bilo tam takšno povraševanje po delavcih, da so podjetniki kar na pomolih čakali na ladje, ki so pripeljale ljudi. Vsakdo je lahko dobil službo. Sam sem se takoj vključil tudi v delo v slovenski skupnosti. V Argentini so bili že izseljenci s Primorskega - bilo jih je okrog trideset tisoč - ki so tja pribežali pred italijanskim fašističnim terorjem že pred drugo svetovno vojno. Rekli smo jim staroselci. Imeli so svoja društva in tudi precej bogato kulturno življenje, niso pa imeli svoje inteligence. Ko smo mi prišli, so bili ti staroselci že na prvi stopnji asimilacije. Niso imeli šol, kulturne prireditve so pa premalo, zlasti za otroke; tako so starši še lepo govorili slovensko, njihovi otroci pa že ne več. V petdesetih letih pa je prišel med izseljence v Argentini - bilo nas je okrog osem do deset tisoč - tudi velik odstotek inteligence. Samo duhovnikov je bilo okrog 80, precej je bilo tudi inženirjev, advokatov, profesorjev. S tem izseljeniškim valom so začele delati slovenske šole, obogatilo se je kulturno življenje. V Buenos Airesu so začeli rasti domovi, slovenska središča, v katerih smo imeli tečaje slovenskega jezika, to pa so bila tudi središča kulturnih srečanj. Še danes se zbiramo po teh domovih in prav to je, vsaj po mojem mnenju, bistveno preprečilo asimilacijo."