propagirale in ponujale ugodne pogoje potovanja. Po približno enem mesecu so domov prejeli telegram, ki je sporočal podatke o odhodu. Nekateri so si denar za pot sposodili, nekaterim so domači izplačali delež od domačije. Se je kdaj kdo pozneje vrnil? Vrnili so se le redki. Večina je živela v težkih razmerah, kar lahko delno ugotovimo iz pisem, ki so jih pošiljali domačim. Slabo gmotno stanje je mnogim preprečevalo zelo želene obiske domačega kraja, domačih ljudi. Mnogi bi se radi vrnili, pa jim ponos tega ni dopuščal. S tem bi namreč priznali, da je bila njihova odločitev za tujino napačna. Večina loziških izseljencev je rojstno vas in domače videla poslednjič ob odhodu. Kakšen je spomin na izseljence? Ali njihovi potomci še ohranjajo vezi z Lozicami? Kot sem že omenila, smo se Lozičani z letošnjim majskim pohodom v Trst spomnili tudi naših izseljencev. Pohod smo imenovali po poteh naših prednikov. Pohodniki, več kot 40 nas je bilo, smo se zbrali prav na kraju, kjer se je pred 80 leti zbrala skupina vaščanov in se za zmeraj poslovila od svojih domačih. Med potjo smo spoznavali življenje in razmere, v kakršnih so takrat živeli. Po dobrih desetih urah hoje smo prispeli do cilja. V tržaškem predmestju Rojan nas je pričakal predsednik krovne organizacije slovenskih kulturnih društev g. Sergij Pahor in nas popeljal po tem nekoč največjem slovenskem mestu. Med drugim smo se ustavili pred Narodnim domom, kjer nam je na kratko orisal njegovo tragično zgodovino. Seveda tudi potomci loziških izseljencev prihajajo na obisk z željo, da bi spoznali rojstni kraj staršev oziroma starih staršev. Pravijo, da so tam daleč za morjem slišali veliko lepih zgodb o naši vasici. Verjamem, da so bile zgodbe velikokrat olepšane. Od nekoga, ki dan za dnem hrepeni po domači zemlji in mogoče preklinja dan, ko jo je zapustil, česa drugega niti ne moremo pričakovati. Vendar pa so vsi, ki prihajajo in raziskujejo svoje korenine, navdušeni nad kraji, po katerih so nekoč stopali njihovi predniki.