Slovenski izseljenci so začeli v večjem številu prihajati v latinskoameriške države v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja.5 Zelo verjetno je, da so prve večje skupine slovenskih izseljencev prišle najprej v Brazilijo. Ko je namreč misijonar Janez Madon prispel leta 1872 v to južnoameriško državo, je časopis Zgodnja Danica o njem poročal, da "je precej jel misijo narejati v Rio-Janeiro, glavnem mestu cesarstva, med Nemci in Slovenci" (Ceglar, 1982, 56). Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta obstajali tudi dve koloniji avstro-ogrskih in nemških izseljencev v brazilski zvezni državi Bahía. Gre za koloniji Moniz in Teodoro, v katerih je živelo okoli leta 1873 približno 1.330 priseljencev (Soča, Gorica, 12. 10 1877; Marušič, 1995, 62). Med njimi so bili zelo verjetno tudi Slovenci. Izseljevanje Slovencev v Brazilijo je potem do preloma 19. stoletja potekalo v treh različnih valih, in sicer proti koncu osemdesetih let, v drugi polovici devetdesetih let in nato v prvem desetletju tega stoletja. Izseljenci so bili najprej s Primorskega, in sicer prav iz Trsta in okoliških vasi, nato pa s Kranjskega, večinoma iz okrajev Postojna in Logatec (Kalc, 1995, 38-40).