Vidimo torej, da je matična domovina storila v črki in tudi v dejanjih mnogo od tega, kar je potrebno, da vsaj delno zaustavi izgubljanje slovenske energije, ki se je morala preseliti na tuje. In pesnik: "Tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili. Več ne doseže jih naše oko." Kaj pa torej slovenski človek in slovenske skupnosti po svetu? Govorimo o integraciji in asimilaciji, a sta ta dva pojma včasih meglena in se celo pokrivata, ali nista jasno poimenovana. Bistveno je, da imamo pred očmi, da je lahko definicija teh dveh besed različna, če jo podaja rodna država ali pa država v katero je izseljenec prišel. Države, ki sprejemajo izseljence, vsekakor tega ne storijo iz gole ljubezni do človeka ali do človeštva. Temveč, ker jim to do neke mere koristi in službi njihovi demografski politiki, njihovim gospodarskim interesom ali drugim potrebam. A do priseljenih oseb in skupin je lahko zadržanje različno in je odvisno od razumevanja države gostiteljice pa tudi od kraja izvora kulture, celo verskega prepričanja. Lahko opažamo tudi, da se zadržanje v teku časa spreminja. Omejimo se torej na preteklost ali polpreteklost, v kateri se je večino odigral slovenski izseljenski fenomen.