Ne joči za menoj, domovina, bi lahko v en stavek strnili svoje občutke številni udeleženci srečanja. Vsaj tako je bilo razbrati iz številnih prijetnih pogovorov s slovenskimi izseljenci po svetu. Svoje odločitve, da zapustijo rodno deželo, pravzaprav nihče ne obžaluje. A vendar se vsi radi vračajo nazaj. Za mnoge je to srečanje tudi priložnost za počitnice, priložnost, da spoznavajo Slovenijo na takšen način, kot je ne bi mogli nikoli, če bi tukaj živeli vse življenje. In morda znajo prav tisti, ki so po desetletjih bivanja v tujini še uspeli ohraniti vsaj nekaj stikov z rodno zemljo, še najbolj ceniti tisto, kar je nekaterim samo po sebi umevno. Pod lipami v grajskem drevoredu je bilo slišati številne tuje jezike. A ko je bilo treba, so udeleženci hitro našli skupnega, saj jih še vedno druži veliko stvari. Ne glede na to, v kateri konec sveta jih je zanesla življenjska pot.