V senci košate krošnje stoletne lipe se je v nedeljo, 1. julija, zbralo lepo število vernikov pred ruševinami nekdanje prafarne gročanske cerkve, da bi počastili zavetnika sv. Tomaža apostola. Slavnostno sv. mašo je vodil rodiški župnik g. Iztok Mozetič. S petjem je spremljal združeni zbor ZCPZ iz Trsta pod vodstvom pevovodje Edija Raceta. Začetna pesem - Zemlja morje, vsa narava Franca Kimovca, se je lepo zlivala z naravnim okoljem, ki je obdajalo to praznično bogoslužno daritev na vzpetini nad vasjo Vrhpolje. Maša v čast sv. Katarini - Vinka Vodopivca in druge skladbe Ignacija Hladnika in Suzane Teolan, ki jo je priredil Jože Trošt, so odmevale med porušenim zidovjem cerkve. Med berili, ki jih je brala gdč. Jana Barba, je zbor odpel speve Gregorja Zafošnika. V pridigi je župnik Mozetič med drugim povedal: “Cekev, čeprav v ruševinah, je gotovo za nas ne samo kulturna dediščina, ampak ima vse takratne prvine žive vere”. Dalje se je spomnil tudi izseljencev po svetu, katerim je posvečena ta nedelja. Z razliko od nasproti stoječe lepo urejene mrtvaške vežice ob pokopališču, so ruševine te cerkve pravi antipod stanja, v katerem je ta stara častitljiva prafarna cerkev sv. Tomaža apostola. Kot se zdi, od leta 1989, ko so domačini ponovno lahko počastili svojega zavetnika na teh ruševinah, se ni dosti spremenilo v smislu sanacije stanja te zgradbe in njene ponovne vloge v verskem življenju tega kraja. Zastavlja se veliko vprašanj v času, ko je na pohodu sekularizacija in s tem povezano upadanje vere. Vprašanje zase so še drugi dejavniki tega hitrega stehniziranega tempa življenja, kot tudi in ne nazadnje pomanjkanje duhovniških poklicev, kar vse skupaj prispeva h krnitvi pravega duhovnega stika med cerkvijo in laiki. Kljub vsemu temu ostaja upanje, da bo ta kraj ponovno zaživel in pridobil vlogo, ki jo je imel v davnini, zato se tudi verniki zbirajo ob praznovanju svojega zavetnika v tej lepi zeleni oazi ob teh ruševinah. / Pavel Vidau