Z opazovalnice na vrhu jambora sta Fred Fleet in Reginald Lee bolščala v mrtvo morje. Peta noč na plovbi proti Ameriki je bila zvezdna, mrzla in mirna. Nenaden padec temperature je opozarjal, da so zapluli med led, zato sta bila še toliko bolj pozorna. Pred plavajočo nevarnostjo je svarilo tudi sedem sporočil drugih plovil, kar pa izkušene posadke ni preveč vznemirilo, britanska čezoceanka je veljala za »nepotopljivo«. Medtem ko je parnik z več kot dvaindvajsetimi vozli na uro nadaljeval pot čez Atlantik, so v kadilski sobi prvega razreda glasno igrali bridge, strežaji v podpalubju so obirali goste, pek Walter Belford je mesil kruh, v restavraciji a la carte pa se je pilo in jedlo v čast zadnje kapitanove plovbe – po osemintridesetih letih se je Edward John Smith odpravljal v pokoj. Dvajset pred polnočjo je izvidnica opazila meglice, toda brez daljnogledov, ki so jih založili pred izplutjem, ni videla prav daleč. Mornar Fleet je nenadoma zagledal nekaj velikega, bližalo se je z neverjetno hitrostjo... Trikrat je pozvonil in prvemu častniku zaklical: »Ledena gora!« Takoj so ugasnili motorje, krmilo zasukali v nasprotno smer ter zaprli lopute neprepustnih predelkov. Kazalo je, da je 269-metrska ladja z 2224 potniki obšla najhujše. Večina na luksuzni barki je mirno spala; nekateri so zaslišali škrtanje, drugi oddaljeno grmenje, nekateri pa so pokanje trupa zamenjali za gromozanski val. V desetih minutah je voda napolnila pet predelkov, v kotlovnici zanetila požar, poplavila poštno sobo, drla je nagloma, vse višje. »Titaniku ni pomoči,« je kapitanu oznanil ladijski konstruktor Thomas Andrews. Čeprav je bila pomoč nedaleč – 32 kilometrov ali manj kot dvajset navtičnih milj – je telegrafist na Californianu preslišal klic SOS, Olympic, Mount Temple, Virginian ali Carpathia pa so bili predaleč. V ledeno morje so spustili rešilne čolne, šestnajst lesenih in štiri zložljive, kar naj bi zadostovalo za 1178 ljudi. Poveljnik je odredil, da gredo vanje najprej otroci in ženske, potniki prvega razreda, nato ostali, po statusu. Mnogo čolnov je odplulo napol praznih, marsikomu se je zdelo nemogoče, da bi palača na vodi klonila, pa je. »Bilo je malo po drugi zjutraj, ko se je postavila povsem navpično. Neverjeten prizor je bil, ko je s krmo v zraku obstala za minuto, dve,« je v spominih zapisal preživeli častnik Charles Lightoller. »Nato je počasi, a vse hitreje, tiho izginila pod vodno gladino.« Titanik je peti dan krstne plovbe – iz Southamptona v Veliki Britaniji je odplul 10. aprila 1912 – ob spremljavi ladijske godbe ob 2.20 potonil. Pokopal je prenekatere dragocenosti (na primer neprecenljivo knjigo perzijskih pesmi Rubajati) in več kot tisoč petsto ljudi, samo sedemsto pet jih je preživelo. Med utopljenci so bili številni člani posadke, izseljenci iz Evrope, ameriški in angleški trgovci, tovarnarji, poslovneži, hotelirji... Na primer nepremičninski milijonar John Jacob Astor, rudarski magnat Benjamin Guggenheim ali Isador Straus, lastnik newyorške veleblagovnice Macy's. Parnik, ki ga »niti Bog ne more potopiti«, še dandanes preganja z miti in legendami obsedene smrtnike, pisatelje, režiserje in znanstvenike. Domišljijo oceanografa dr. Roberta D. Ballarda je dražil več kot desetletje, vse do 1. septembra 1985, ko je z robotom na 3800 metrih odkril njegovo lupino. Kot nekakšen Mount Everest za potapljače se mu je zdel. »Precej huje ga je bilo iskati kot iglo v senu,« je zapisal v knjigi The Discovery of the Titanic. Z odkritjem razbitine je dokončno potrdil vzrok nesreče – ledena gora je trup razlomila. Na dnu Atlantika je Ballardova ekspedicija (in številne za njo) našla mnoge predmete – na primer steklenico nepopitega šampanjca, lestence tiffany, nočno posodo ali lutkino glavo. Dr. Ballard je med zadnjim potopom na dnu pustil spominsko ploščo. V spomin na žrtve in kot prošnjo morebitnim raziskovalcem, naj grobišče pustijo pri miru. Leta 1991 ga je s posebno razsvetljavo in dvema daljinsko vodenima 70-mm kamerama (Jake in Elwood) obiskal tudi režiser James Cameron v družbi prijatelja in igralca Billa Paxtona. Kanadska, ameriška in ruska koprodukcija Titanik – duh morskih globin ponuja tridimenzionalno sliko razpadlega plovila in daje občutek, kot da plavate okoli razbitine. »Je edini format, ki Titanik prikaže v vsej mogočnosti,« je ocenil režiser hollywoodske uspešnice s Kate Winslet in Leonardom DiCapriom. A ob njegovi nesreči ni žalovala le Amerika, Titanik je pustil sledi tudi na naših koncih. O njem je prepeval na primer ansambel Lojzeta Slaka; po njem se je poimenoval ljubljanski punk band (Orkester Titanik), isto ime pa nosi tudi gledališka drama »bolgarskega Becketta« Hrista Bojčeva, ki so jo nedavno uprizorili v novogoriškem gledališču.Titanik je postal metafora, simbol neenakosti, politične pokvečenosti, človeške neumnosti in neukrotljivosti narave. »Bil je velik poduk o predrznosti, moči, strojih in denarju,« je nekoč med mašo zadušnico rekel winchestrski škof. »Bog daj, da bi si to lekcijo (mi in naš bratski narod v Ameriki) vzeli k srcu in se iz nje kaj naučili. Naj bo Titanik spomenik in opomin človeški domišljavosti.« opazovalnice na vrhu jambora sta Fred Fleet in Reginald Lee bolščala v mrtvo morje. Peta noč na plovbi proti Ameriki je bila zvezdna, mrzla in mirna. Nenaden padec temperature je opozarjal, da so zapluli med led, zato sta bila še toliko bolj pozorna. Pred plavajočo nevarnostjo je svarilo tudi sedem sporočil drugih plovil, kar pa izkušene posadke ni preveč vznemirilo, britanska čezoceanka je veljala za »nepotopljivo«. Medtem ko je parnik z več kot dvaindvajsetimi vozli na uro nadaljeval pot čez Atlantik, so v kadilski sobi prvega razreda glasno igrali bridge, strežaji v podpalubju so obirali goste, pek Walter Belford je mesil kruh, v restavraciji a la carte pa se je pilo in jedlo v čast zadnje kapitanove plovbe – po osemintridesetih letih se je Edward John Smith odpravljal v pokoj.