Na življenje gledališča so vplivale tudi ruske finančne težave. Novembra lani so počile sto let stare pipe, ker jih niso popravljali. Voda je poplavila pritličje, povsod se je razlezlo blato in ogrozilo temelje stavbe. Direktorica si pomaga na vse mogoče načine, da ohranja gledališče pri življenju: živali dobivajo še dodatno zaposlitev na televiziji in v filmih. Papige, ki sicer živijo v kletkah pred Natalijino pisarno, nastopajo v reklamah za jogurt in v televizijski oddaji Posled-nji junak. Natalija sama zadnja leta redko nastopa na odru, ker ji je zdravnik zagrozil, da jo bo pobralo, če se bo preveč utrujala. Zlati kostum pa še zmeraj visi v njeni natlačeni pisani. Kot starosta ruskih cirkusantov ob nedeljah popoldne sprejema oboževalce. Sedi v starinskem naslanjaču, s prstani okrašene roke ji počivajo v naročju. Na stenah je na stotine spominov, družinskih portretov in izrezkov iz časnikov. Durova se z gosti pogovarja o vsem mogočem, od segrevanja Zemlje do princese Diane. Hudournik spominov in aforizmov pretrga le kratek video o njenem petletnem šimpanzu Jakobu. »Poglejte, kot kakšen angleški lord je,« pravi Natalija, vsa ponosna na Jakoba, ki pije iz kozarca in si po jedi umije zobe. »Celo letališče Kennedy se je zaljubilo vanj,« pravi. V mislih ima nedavni obisk v New Yorku. »Lep je, imenitno postavo ima. Gospe Clintonovi je dal celo intervju.«