Stevija izvira z visokoležečega območja v Paragvaju, tam so jo prvič srečali prišleki iz Starega sveta na svojih osvajalnih pohodih. Že v prvih poročilih so opisovali, da si domačini, Indijanci Garani, jedi ali priljubljeni čaj mate sladijo s stevijo in da to že od nekdaj uporabljajo kot dodatek k hrani. Rastlina je bila samorasla, domačini so jo nabirali po potrebi. Šele na začetku dvajsetega stoletja so se botaniki začeli resneje ukvarjati z rastlino presenetljivega okusa. Takrat so jo tudi začeli načrtno gojiti in Američani so kmalu odkrili njen trgovski potencial. Ugotovili so, da jo lahko za sladilo uporabljajo diabetiki in da ni kalorična, saj ima povsem drugačno kemijsko zgradbo kot sladkor. Iz njenih listov so izolirali snov, ki daje značilen sladki okus, in jo imenovali steviosid. Imela pa je še en učinek: vznemirila je pridelovalce sladkorja, saj bi lahko ogrozila njihov zaslužek.