In kako dejansko poteka vse skupaj? Najprej je treba iztrebke iz gozda prenesti v laboratorij – pa po možnosti čim bolj sveže. To jim je po subjektivnih ocenah tudi uspelo, saj je bila povprečna starost vzorca 2,2 dni. Starost iztrebka oziroma vzorca ima namreč velik vpliv na uspešnost genotipizacije. Ko je vzorec pri raziskovalcih, se začne precej zamuden postopek analize. Iz vsakega iztrebka izolirajo DNK, potem pa iz nje ugotovijo medvedov genotip – kot nekakšen genetski »prstni odtis«, po katerem lahko tega istega medveda pozneje kadar koli prepoznajo. Tako lahko rečemo, da je ta medved označen. Kasneje te genotipe različnih vzorcev primerjajo in ugotovijo, kateri vzorci pripadajo istim osebkom. Ob pomoči teh podatkov lahko neposredno ocenijo minimalno število osebkov v populaciji, to je število različnih medvedov, ki so jih dejansko v vzorčenju opazili. Ker pa iz podatkov vidijo tudi verjetnost »ulova« posameznega medveda (najdbe njegovega vzorca), lahko dobro ocenijo tudi, koliko medvedov so v vzorčenju zgrešili in prek tega celotno število medvedov v ocenjevani populaciji.