• Za drug primer navajamo eksperiment, ki je bil navezan na izvršitve smrtne kazni. Nekemu na smrt obsojenemu kaznjencu so povedali, da ga bodo usmrtili z metodo izkrvavitve, ki je, kot so mu zagotovili, neboleča. Seznanili so ga, da bo v eni uri po prerezanju žil izkrvavel in umrl. Eksperimentalna prevara pa se je nanašala ravno na lažno dejstvo - (ne)krvavitev, ki je delovalo kot sugestija. Ravno to lažno dejstvo je obsojenca napeljalo na verjetje, da bo čez eno uro izkrvavel in umrl. Ko so začeli z izvrševanjem namišljene smrtne kazni, so mu le površinsko prerezali žile. Obsojenec prereza seveda ni videl, ker je imel oči zavezane. Vreznino je le občutil in kri je začela odtekati v posodo v dobro slišanem curljanju. Zvok curljanja krvi je bil umeten. Povzročila ga je voda, ki se je curljaje stekala v posodo. Rana oz. žilna vreznina, ki naj bi bila smrtna, je bila zgolj površinska. Krvavljenje se je že po nekaj minutah samostojno ustavilo. Obsojenec pa je vseskozi verjel, da umira in bo v kratkem umrl zaradi izkrvavitve. Tisto kar je najpomembnejše za razumevanje našega problema verjetja je naslednje dejstvo: obsojenec je res umrl in to z vsemi znaki izkrvavitve. Dejanska izguba krvi je bilo le omembe vredna.