Odtlej mladi faraon buri duhove strokovne javnosti, še posebej s smrtjo, ki je še vedno zavita v tančice skrivnosti. Odkar je leta 1968 angleški znanstvenik Ronald Harrison njegovo truplo slikal z rentgenskimi žarki, ki so pokazali zlom lobanje, so strokovnjaki razmišljali le o tem, kdo in kako je umoril mladega kralja. Njihove teorije so si nasprotovale, strinjali pa so se, da je bila poškodba posledica namernega udarca, saj se je v zatilju, kjer je bila, skoraj nemogoče poškodovati po nesreči. Eni so zagovarjali teorijo, da so kralja umorili med spanjem z udarcem v glavo. In kdo bi to naredil? Prvi osumljenec je bil svečenik Aj, ki je kralja nasledil na prestolu in se poročil z njegovo vdovo, vendar so se jim drugi ostro zoperstavili, da za takšno trditev ni dovolj trdnih dokazov. Je bil torej krivec vojskovodja Horemheb, ki je prestol zasedel po Aju? Dokler je bil kralj otrok, se je Horemheb lahko odločal v njegovem imenu, ko pa bi kralj odrasel, bi prevzel oblast v svoje roke in ogrozil njegov položaj. Je bila grožnja dovolj velika, da bi ga dal usmrtiti? Del strokovne javnosti je rekel da, drugi ne – tekst na piedestalu enega izmed kipov je namreč razkrival njegovo lojalnost do kralja in Egipta. Je torej umor zagrešil kateri od dveh osebnih služabnikov, ki sta edina imela neomejen dostop do dečkovih soban, tako ponoči kot podnevi? Kar nekaj strokovnjakov se je namreč ukvarjalo s teorijo, da so kralja napadli med spanjem, potem pa ga pustili, da je umiral počasi, skoraj dva meseca, preden je izkrvavel in umrl.