Razmišljala je še naprej. Drevesa so živa bitja: opazujejo; v sebi beležijo vse, kar so videla. To je bilo gotovo. Mogoče leseno pohištvo, ki je bilo izdelano in izrezljano iz teh molčečih opazovalcev, potem živi naprej svoje lastno življenje in prav tako opazuje. Morda miza, na kateri so danes jedli, sama pri sebi ječi od spominov na večerje, ki so jih priredili na njej. Morda je postelja, na kateri sta se ljubila – ali pa se nista ljubila – Alex in Tilda voajersko uživala v teh dejanjih. Morda je leseni obešalnik za brisače v njeni lastni kopalnici opazoval, kako je Morris izkrvavel do smrti – ne, to ni moglo biti res. Pohištvo že ni moglo biti živo; sestavljeno je bilo iz mrtvih kosov. Če bi si predstavljali, da pohištvo vidi ali sliši, bi bilo to, kot če bi mislili, da naključne okončine – s telesa odrezane roke in noge – živijo naprej lastno življenje. Da, ta misel je bila zares neumna. Bolje jo je bilo pozabiti.