Navedeni odlomek iz romana ne ponazarja le pisateljevega distanciranega, včasih celo ironičnega in sarkastičnega odnosa do opisovanih stvari in dogodkov, ampak kaže tudi na izjemno zanimivo pripovedno strukturo romana. Pripovedni tok v njem ni kontinuiran, vtis razpršenosti dogodkov pa še poglobijo različne pripovedne perspektive. V najobsežnejšem delu romana poroča Tjažev sošolec, v dveh poglavjih pa sta v to vlogo postavljena Tjaževo dekle Nini in vodstvo internata. Toda v njegovo notranjost nima nihče izmed njih vpogleda, zato si lahko Tjaževo odločitev za samomor razlagamo le na osnovi tega, kar je bilo izraženo in kar lahko razberemo iz poročil vseh treh pripovedovalcev. Predvsem Poglavje o merjascih, v katerem pripovedovalčev glas pripada internatskim vzgojiteljem, kaže na to, da je Tjaž živel v okolju, ki ga ni niti poskušalo razumeti kot posameznika, ampak je v njem videlo le enega izmed gojencev: Upravnik doma ga je črtal iz vseh imenikov in seznamov in ni bilo bogve kaj opravkov s tem, hitro so bila potrebna mesta prečrtana in drugo leto bo lahko že nekdo drug zasedel njegove prostore, dobil njegovo številko, se usedel na njegovo mesto in zapolnil vrzel v številčnem zaporedju ter tako uravnovesil statistiko, ki je s Tjaževim odhodom zašla malce v nered, kar pa nikakor ni očitek, temveč stvarna ugotovitev, kajti povpraševanje po praznih mestih v dijaških domovih je silovito in tako ni nevarnosti, da bi Tjaževega mesta ne zasedli.