To drži. Nimamo posebnega telesa, ki bi vnaprej pregledalo celotno produkcijo in določilo, kaj je primerno in kaj ne. Ampak le zato ne, ker naša zakonodaja tega pač ni predvidela. Gre za logistično izjemno zahteven postopek, za katerega bi bilo treba zagotoviti ustrezen denar. Namesto tega smo skupaj s pristojnimi ustanovami, se pravi ministrstvom za kulturo in televizijskimi hišami, sklenili dogovor, ki temelji na tako imenovani "samoregulaciji". V njem je zapisano, da morajo oni kot izdajatelji programa sami poskrbeti, da se nekatere programske vsebine, ki so predvajane v času, ko jih lahko gledajo otroci in mladostniki, označijo s posebnimi znaki. In vsak od izdajateljev se mora zavedati odgovornosti, ki jo je prevzel s podpisom tega dogovora.