(...) in če niso bili otroci delavcev, so bili sinovi vzhodnoelbškega plemstva, s katerimi sem se družil. Te stare pruske družine (...) so tukaj imele svoje posesti in moj oče je imel prav v njihovih krogih nenavaden vpliv dušnega skrbnika. Gimnazijo sem obiskoval v Frankfurtu ob Odri, humanistično k sreči, študiral potem na željo mojega očeta teologijo in filologijo, dve leti proti svojim nagnjenjem; končno sem lahko sledil svoji želji in študiral medicino. To je bilo možno zato, ker mi je uspelo biti sprejet na Akademijo cesarja Wilhelma za vojaške zdravnike v Berlinu (...). Izjemna visoka šola, za vse se imam njej zahvaliti! Iz nje so izšli Virchow, Helmholtz, Leyden, Behring, njihov duh je tam vladal bolj kot vojaški in vodstvo celotnega zavoda je bilo vzorno. Ne da bi močno obremenili očeta, so za vse nas zasedli vse drage kolegije in klinike (...) Poleg tega smo dobili vrsto predavanj o filozofiji in umetnosti in splošnih vprašanjih in družbeni izobrazbi starega oficirskega korpusa (...) Če pogledam nazaj, se mi zdi moja eksistenca brez tega obrata k medicini in biologiji nepredstavljiva (Življenjska pot nekega intelektualca, 1934).