To je in bi ostalo tema samo za strokovnjake, če tako preračunavanje ne bi tako vplivalo na »veliko sliko« o tem, kaj se dogaja z investicijami, tehnološko revolucijo, produktivnostjo itd. Tudi kritiki med strokovnjaki priznavajo, da se stroka glede tega sooča z velikim problemom, kako izraziti dejstvo, da so novi stroji neprimerno zmogljivejši od prejšnjih. Vendar opažajo, da ti »konceptualni« dolarji v nasprotju z v resnici plačanimi ustvarjajo problematično rožnato sliko nove ekonomije. Po takem preračunavanju naj bi bilo v računalnike in ustrezno opremo v letu 2000 vloženih kar 330 milijard dolarjev namesto 118 milijard, kolikor jih je bilo v resnici plačanih. In tako naj bi vlaganja v drugi polovici 90. let rasla z izjemno visoko stopnjo 45 odstotkov na leto, ne pa - če računamo, koliko je bilo za to opremo v resnici plačano - za po deset odstotkov na leto. Iz tega izhaja tudi, da so cene računalnikov in periferne opreme padale za 33,3 odstotka na leto, ne pa, da so bile «kot škatle« za kupce računalnikov vsako leto cenejše za 7,7 odstotka. Nekdanji glavni ekonomist Dresdner Bank pravi, da razen v obračunih, za koliko se je povečal ameriški družbeni proizvod, teh dolarjev ni nikjer drugje, saj jih nihče ne prikazuje kot izdatke ali si jih pripisuje kot prihodke. Vendar pa ti statistično skonstruirani dolarji proizvajajo vrste učinkov: višajo investicije, družbeni proizvod in seveda tudi podobo o tem, za koliko se povečuje produktivnost dela v ameriškem gospodarstvu, in še zlasti, koliko je za to zaslužna tehnološka revolucija oziroma nova ekonomija v celoti.