Sam presenetljivi razplet z izjemno visoko podporo pravkar izvoljenemu ombudsmanu pa ima pozitivne posledice, ki presegajo zgolj dejstvo, da smo ombudsmana končno dobili. Namreč, po ne vem kolikem času se je zgodilo, da je bil državni zbor zmožen razmišljati preko mentalnega horizonta politične trgovine. Ker so parlamentarne stranke uvidele, da nimajo nobene možnosti s svojimi kandidati, ter jim je bil ponujen kandidat, ki po vsebinski plati ustreza kvalitetam, ki bi jih ombudsman naj imel, so se odločile, da ga podprejo. To racionalno podobo parlamenta je kazila le ljudska stranka, ki je tudi sicer imela najbolj perverzen predlog za novega varuha. Demokratični parlament sicer ni narejen za to, da bi v vsem dosegal visoko skladnost in strinjanje. So pa nekatere funkcije, ki takšno podporo parlamenta rabijo. Recimo funkcija ombudsmana. To zlasti zato, da potem ko prav ta varuh pokaže na kršitve, ki so povzročene s strani kakšne od političnih strank ali opcij, koalicij, ne poskušajo dvomiti o legitimnosti njegovega početja. Teže pa je o legitimnosti podvomiti, če si zanj pred tem sam glasoval. In ombudsman, če bo hotel potešiti pričakovanja ter realizirati svoje obljube, bi itak kaj hitro trn v peti tistih, ki so ga postavili.