Dvorana Grandis je tako na posestvu Brdo pri Kranju v današnjem novem Kongresnem centru doživela še svoj umetniški, glasbeni debut. Z vsem se lahko strinjam z organizatorji in izvajalci, ki so za začetek ponudili domačo, slovensko in tujo glasbo, naše in tuje izvajalce in po eni strani lahkoten (Srebotnjak in Mozart), spet po drugi strani pa umetniško najzahtevnejši spored (Bruckner). Kljub temu pa uvodni Srebotnjakovi Slovenski ljudski plesi (iz tega ciklusa smo slišali Koroško, Rezijo, Gorenjsko in Prekmurje torej štiri od vsega sedmih stavkov) niso pomenili nikakršnega ogrevanja. Skladatelj Alojz Srebotnjak (roj. 1931), ki poleg svojega vrhunskega in raznovrstnega ter številnega opusa, slovi tudi po obdelavah slovenske ljudske glasbene kulturne dediščine, je tudi v pričujočem opusu (iz. l. 1993) segel po sami srčiki narodove ustvarjalnosti. Sam ima namreč izreden odnos tudi do te ustvarjalnosti: »(…) Ljudska glasba ima mnoge elemente, ki jih lahko skladatelj uporabi v svojem delu in zavoljo katerih bo le-to dobilo folklorni značaj. Tudi sam sem v nekaterih svojih skladbah segel po elementih ljudske glasbe (…).« Tem njegovim naporom se je dodobra približal tudi tuji dirigent, kar je bil že eden od vrhuncev tega večera. Vse to je nadgradila še »prva dama naših črno-belih tipk«, »klavirska primadona« Dubravka Tomšič Srebotnjak. Ob odličnih pogojih klavirskega inštrumenta Steinway (Silič, d. o. o.) in že omenjeni zelo niansirani akustiki, je lahko dovolj avtentično izvedla Mozartov tristavčni Koncert št. 26 v D-duru, KV 537. Gre za skladateljevo predzadnje tovrstno delo z vzdevkom »2. koncert ob kronanju«, ki je nastal l. 1790 in bil prvič izveden pod skladateljevim vodstvom in s solistom W. A. Mozartom v Frankfurtu. Gre za slovesno in bleščečo muziko, polno dobro zvenečih pasaž, skratka za glasbo, ki je hkrati tudi preračunana na učinek. V tem je solistka podčrtala oba najbolj živa in sveža krajna Allegra, s posebno občutenostjo pa dodala srednji in počasni Larghetto. Tukaj se je zaradi vseh navedenih pogojev lahko spustila do najintimnejših pianov, kjer so ji spremljevalci enostavno mogli in morali prisluhniti in odgovarjati na enak in podoben (intimen) način. Izjemno tehnično pripravljena umetnica (med drugim ni spustila niti ene same note) je vse to nadgradila z izjemno muzikalno občutenostjo, vsemu skupaj pa je očitno botrovala tudi njena izjemna naklonjenost tej izvedbi in celotnemu dogodku. Slišali smo lahko tudi odlično dunajsko interpretacijo, ki ji je sledilo še drugo avstrijsko delo z enako koncipiranimi dirigentskimi poustvaritvami.