Kot je v torek pokazala več kot dostojno zapolnjena dvorana KUD-a F. Prešeren, se že dolgo ni primeril rokenrol koncert, kakršnih je bilo nekdaj vse polno naokoli. Verjetno gre to usihanje pripisati padcu v tempu garažnega rokenrola, ki je izgubil sapo po začetnem šprintu, manjšim, skoraj bi rekel pravim odmerkom rokenrola pa se je morda celo zahvaliti za vzdušje, ki vendarle naredi pol tovrstnih nastopov. Kljub temu, da je lahko lagodni surf hrvaškega, izjemno podkovanega ansambla Bambi Molesters le za uverturo v obsežnejše norije in bi služil svojemu namenu ob plesnih figurah retrorokerskih parov špičakov in krinolin, je zazibal kar lepo število mladincev, nič slabše pa se ni godilo niti adutu založbe FV, finskim rokerjem The Flaming Sideburns. Ti verniki polbožjih Sonicsov so doma natrenirali rokenrol poze, grimase in celo osnove estradnih iger, na katere se občinstvo, ki komaj čaka, da bi jim kdo komandiral in bi se lahko šlo račke, odzove s kričanjem in celo počepanjem na ukaz. Sicer pa menim, da so med coverji in z lastno roko napravljenimi le za konec špricnili nekaj pankovske krvi, ki naj bi se menda pretakala po venah rokenrol atrakcije, a pokazali toliko več nereflektiranega prevzemanja zmatranih klišejev in zaradi izkazane godbe neprepričljivega vživljanja v vlogo »čist tapravih amerikancev al pa čikanosov.« Kar seveda ne pomeni, da ne bi bili s svojim poljudnim sporedom pravšnja osvežitev za pleme v šišenskem Hound Dogu, če bi to pleme kdaj zavrtelo pete ob čem malenkost ostrejšem od kanoniziranega rockabillyja.