Jezna izjava, ki jo je francoski predsednik Nicolas Sarkozy izrekel v letalu, s katerim se je vračal z obiska na Madžarskem, torej iz domovine svojega očeta, je na prizorišču neformalnega posveta finančnih ministrov sprožila združeno fronto odpora. Evropski komisar Joaquín Almunia ne vidi nikakršnih razlogov za očitke Junckerju, saj je »predlagal ustrezne pobude za blažitev finančne krize«, pa tudi Trichet je luksemburškega soimenjaka, s katerim nista bila vselej v najboljših odnosih, podprl z besedami, da se je »v ključnih trenutkih odzval zelo učinkovito«. Nekdanji guverner Banque de France tudi ni ostal dolžan odgovora na pariške kritike zaradi finančnih injekcij ECB v najhujših dneh krize. »Vsakomur je jasno, da ne pomagamo tistim, ki se obnašajo nekorektno«, je zatrdil Trichet, prav nasprotno, njegova institucija varuje državljane članic evrske skupine, »še posebno najrevnejše«, saj s politiko obrestnih mer preprečuje zviševanje inflacije. Poskusu elizejskega napada na neodvisnost ECB, ki jo jamči pogodba iz Maastrichta, se je po pričakovanjih uprl tudi nemški finančni minister Peer Steinbruck , ki je politiko Frankfurta ocenil kot »ustrezno«, guverner Bundesbanke Axel Weber pa je pristavil, da ECB »samostojno presoja, kakšni ukrepi so potrebni«. Obe izjavi sta med opazovalci dogajanja v Portu sprožili razmišljanje o poslabšanju ozračja med Parizom in Berlinom. Toliko prej, ker naj bi si Sarkozy prilastil zasluge za uspeh junijskega vrha, na katerem so veljaki Unije potrdili mandat medvladne konference za oblikovanje nove pogodbe EU, Sarkozy pa se je pred kratkim vmešal tudi v politično izjemno občutljivo medkoalicijsko razpravo o opuščanju jedrskih elektrarn v Nemčiji.