Kot rečeno: ljudje, ki se pojavijo v medijih, imajo ob kandidaturi manjše možnosti. Tisk je v zadnjih mesecih nekaj imen že omenil, zato kandidatom ne bomo naredili posebne škode, če ponovimo, katera imena so že bila deležna publicitete. e pred leti je za najverjetnejšega naslednika dr. Šuštarja veljal leta 1934 rojeni dr. Franc Rode, sicer v Rimu živeči lazarist. Dr. Rode zadnja leta opravlja dolžnosti tajnika vatikanskega tajništva za neverne. Je torej nekakšen "državni sekretar" v "ministrstvu" za neverne. V vatikanski administraciji je najvišje uvrščeni Slovenec. Ko je maja letos papež Janez Pavel II. pripotoval v Slovenijo, je bil dr. Rode član njegovega spremstva, med mašo v ljubljanski stolnici pa je prebral del govora, ki ga je sicer napisal papež. Slaba stran Rodetove kandidature je pač ta, da ne gre za osebnost iz ozadja in da je bilo o njegovi morebitni kandidaturi prelitega kar precej črnila. Drugi s "seznama" je dr. Anton Stres, leta 1942 rojeni doktor teoloških in filozofskih znanosti, profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani in predsednik Komisije Pravičnost in mir. Dr. Stres - tako kot dr. Rode je tudi on lazarist - ima podobno težavo kot dr. Rode: na vseh neuradnih kandidacijskih seznamih je uvrščen v sam vrh. Kot predsednik komisije, ki v imenu cerkve izreka presoje o kršitvah človekovih pravic, je medijsko izrazito izpostavljen. Neuradni seznami omenjajo še sedanjega ljubljanskega pomožnega škofa Alojza Urana. Rojen je leta 1945, v zadnjih mesecih pa je odigral vsaj eno izjemno občutljivo vlogo: vodil je namreč cerkveni odbor za pripravo papeževega obiska. Šibka točka Uranove kandidature je, da nima doktorskega naziva. Naslednja osebnost, ki jo omenjajo vsi seznami, je dr. Franc Perko, leta 1929 rojeni strokovnjak za vzhodna bogoslovja. Perko zadnjih deset let kot nadškof službuje v Beogradu, že nekaj let pa javno poudarja, da hoče Srbijo zapustiti. Dr. Perko - v ekskluzivnih krogih je zelo znan njegov "perkovec", iz zdravilnih zelišč zvarjeno žganje grenkobnega okusa - se v prošnji, da bi smel zapustiti Beograd, navadno sklicuje na zdravje. Bolje obveščeni med kandidati omenjajo še leta 1936 rojenega mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja, leta 1936 rojenega koprskega škofa Metoda Piriha ter leta 1945 rojenega Stanislava Hočevarja, salezijanskega inšpektorja. Najmlajši kandidat, ki ga omenjajo dobro obveščeni krogi, je dr. Borut Košir, leta 1954 rojeni doktor cerkvenega in civilnega prava. Dr. Košir se je v zadnjih letih kljub mladosti prebil v "prvo ligo" ljubljanske škofije, zanj pa je značilno veliko število funkcij, ki jih opravlja. Tako je ob papeževem obisku tega spremljal kot tajnik cerkvenega odbora za pripravo obiska, kot direktor Zavoda sv. Stanislava pa je bil tudi njegov gostitelj, ko je sveti oče prišel na kosilo v Šentvid. Ne nazadnje, na seznamu možnih kandidatov je tudi dr. Alojz Ambrožič, torontski nadškof. Dr. Ambrožič je v Sloveniji preživel le otroštvo, leta 1945 je z družino zbežal na Koroško, od tam pa je leta 1948 odpotoval v Kanado. Študiral je v Rimu in Würzburgu, doktoriral pa iz bibličnih ved in teologije. Dr. Ambrožič je leta 1976 postal pomožni torontski škof, njegova skrb so bile katoliške etnične manjšine. Letos se je kot torontski nadškof udeležil slovesnosti ob papeževem obisku.