Naslednje področje, kjer so kristalniki v zadnjem letu navidez izjemno napredovali, je kontrastnost. Preprosto rečeno gre za vrednost, ki nam pove, kakšno je razmerje med maksimalno in minimalno osvetljenim področjem gledalnika. Dobijo jo tako, da najprej izmerijo svetlost bele barve in nato še črne. Rezultata, izražena v kandelah na kvadratni meter, nato delijo med seboj in hip, hip, strašni trik, dobimo novo fizikalno količino brez enote, kontrastnost. Za primer: če je svetlost beline 250 cd/m2 in črnine 0,25 cd/m2, bi kontrastnost monitorja oglaševali kot 250/0,25= 1000 proti ena. Do sem vse lepo in prav. Zaplete se pri načinih, kako proizvajalci zvišujejo to vrednost. Za to imajo na voljo dva načina: povečanje svetlosti bele ali 'poglobitev' črne. Prvi način je neprimerno lažji, saj vključuje le vdelavo močnejše ozadne osvetlitve. A dejanska pridobitev je v tem primeru vprašljive narave, kajti rezultat takih posegov so zasloni, ki so neprijetno svetli. Za človeško oko najvišja še udobna delovna svetlost je vsega 110 cd/m2 (za primerjavo: katodniki dosegajo tam do 90 cd/m2), zato je prvi poseg kupcev znižanje bleščavosti .... Pa tak napredek! Srečoma vsi proizvajalci niso tako goljufivi in nekateri se s pomočjo različnih filtrov dejansko trudijo za doseganje temnejših črnin. Bolj hvaležni smo jim lahko tako navadni uporabniki, saj slika ob večji kontrastnosti deluje ostreje in barve bolj pristne, kot oblikovalci, za katere je prava črna sveti gral.