Tretja etapa je bil vse prej kot izlet po Prlekiji in Prekmurju, ki so ga nekateri napovedovali. Od štarta do cilja se je povprečna hitrost gibala nad 45 km/h. Zaradi tega je bila izjemno naporna, tako da ni nič čudnega, da se je večina kolesarjev v Beltincih pritoževala nad bolečinami v mišicah, ki so mejile na krče. Napadov se je zvrstilo veliko, kar ne čudi, saj je v igri za rumeno majico še vedno 32 kolesarjev, razvrščenih v eni sami minuti. Tempo so v finišu narekovali italijanski profesionalci, ki očitno želijo tekmece izčrpati pred vzponom na Vršič. Nekaterim našim reprezentantom, še zlasti kolesarjem Krke Telekoma, se je poznal dvodnevni lov za tekmeci, oziroma branjenje rumene majice. V šprintu jim je namreč zmanjkalo moči. Mervarju je v pripravi šprinta lahko pomagal le Uroš Murn, delo pa je opravil vrhunsko, saj je rumena majica dosegla največ, kar je lahko. Šprinterskemu vlaku Navigareja in Deganu v takšnem razmerju moči ni bilo težko prepričljivo zmagati. Zelo zanimiv pa je bil pogovor z mladim avstrijskim asom v temno modrem dresu italijanskega moštva Gerritom Glomserjem, ki ni skrival svojih velikih ambicij v obrambi majice najboljšega na gorskih ciljih ...