Vloge so si podajali tudi na odru Kosovelove dvorane, saj je bil Jernej Kuntner večino časa skrit pod klopjo, le v določenih trenutkih - denimo, ko je bilo treba dati poljubček izbranki in skorajšnji nevesti enega od likov, soldata Tineta -, se je dvignil iz ležečega položaja in se zavrtel z Romano Šalehar v vlogi Micike. Zgodba je preprosta in kratka, pravzaprav predelava dela nemškega dramatika Augusta W. Kotzebueja, in so jo prvič uprizorili otroci iz družine barona Žige Zoisa. Pod prvi prevod se je podpisal Jernej Kopitar, pesmi je spesnil Valentin Vodnik, a ker se je vse to povečini izgubilo, se je dobrih 150 let pozneje dela vnovič lotila Kristina Brenkova. Pod režisersko taktirko Nicka Upperja pa so v petek zaživeli Janez Stanonik, ubog bajtarski otrok, njegov brat soldat Tine (lutko sta krasili prava pravcata vojaška suknja in kositrna čelada/čebrček), gruntar (da gre za uglednejši lik, je nakazovala že mehka podloga za trebuh, ki se je na lutki bočila izpod srajce iz rdečega satena), njegova hči Micika in petelin. Ta na koncu preživi, čeprav mu najprej grozi ponev in nato petelinji boj. Za srečen konec poskrbita še Tine in Micika, ki se po dolgih letih ločitve spet snideta in poročita. Lileke in igralca je oblekel Matej Andraž Vogrinčič . Lutke so zavoljo večje izraznosti izdelali bolj gibljive in jim dodali klobuke, je povedal Robert Waltl. Kot zanimivost je še povedal, da je uprizarjanje predstav z lileki za animatorja izjemno naporno, saj ves čas leži na hrbtu in mora za nameček držati roke kvišku - prav zato so bili skeči na svatbah kratki. In tako kot so lileki včasih izvabljali smeh na obraze otrok in odraslih, so si tudi tokratno predstavo poleg otrok v spremstvu staršev ogledali tudi številni odrasli poklicni lutkarji in lutkarski navdušenci.