Na nobenem zasedanju slovenskega parlamenta doslej zmeda s papirji ni bila tolikšna kot na sinodi. Res pa je, kot je po koncu sinode dejal Ivan Štuhec, ki je ves čas stoje za govorniškim pultom vodil zasedanje in opravil izjemno naporno delo, da imajo parlamentarne službe tedne ali celo mesece časa za pripravo, medtem ko so oni dobili zadnje amandmaje šele tik pred začetkom zasedanja. Tako s(m)o se udeleženci »glasovalnega stroja« v dvorani in novinarji, ki smo spremljali zasedanje prek televizijskega ekrana v sosednji sobi, izgubljali med predlaganimi spremembami na več kot 60 gosto tipkanih neurejenih listih in osnovnim besedilom ter ugotavljali, kaj pomeni največkrat dosežena rešitev, »da se predlog sprejme ob upoštevanju pripomb iz razprave, kar bo kasneje opravila redakcijska skupina«.