Zgodilo se je dvakrat in obakrat na tekmi proti Franciji, ko se je zazdelo, da je slovenska košarkarska reprezentanca Aleša Pipana sploh prvič noge zares trdno postavila na tla. In se odločila na evropskem prvenstvu v Španiji iti do konca, ne glede na nasprotnika in ne glede na ceno, ki jo bo plačala, čeprav se je na koncu izkazalo drugače. Bilo je sredi tretje četrtine, ko je pri prepričljivem vodstvu Francije sodnik izključil slovenskega kapetana Raša Nesterovića, potem pa se je ob stranskem avtu razkuril Pipan, cinično zaploskal sodnikovi odločitvi in dobil tehnično napako. Pipan je šel tedaj v ogenj za Nesterovića, ki je na tem prvenstvu za slovensko reprezentanco igral kot še nikoli doslej. Rašo je bil v Španiji izjemen. To je bil trenutek, ki je spominjal na toliko podobnih v preteklosti in v čisto vseh se je slovenska reprezentanca zlomila. A se na tekmi proti Franciji ni, ker se preprosto ni hotela. Drugače Matjaž Smodiš ne bi zarjovel od navdušenja in samozavesti, ko je tik pred koncem tekme zaostanek zmanjšal na točko, in drugače francoski superzvezdnik Tony Parker, MVP končnice v ligi NBA, ne bi zgrešil prostega meta za podaljšek. A ga je, ker ni zdržal pritiska, ker očitno ni pravi vodja, ker se je le navidezno zdelo, da zvezdniško vodi Francijo, ker je v resnici tudi pri moštvu San Antonio Spurs varno skrit za široki hrbet in dolge roke Tima Duncana. In Francozi z njim vred niso zapravili le kolajne, ampak tudi uvrstitev na kvalifikacijski olimpijski turnir. Ta dejavnik, ta za nadaljevanje prvenstva ključni dejavnik, so mnogi spregledali. Jasno je namreč bilo, ker je to pač zgodovinsko dokazano na največjih turnirjih, da se bo evropsko prvenstvo na koncu zreduciralo na posameznike. Na Pauja Gasola. Na Šarunasa Jasikevičiusa. Na Theodorosa Papaloukasa. Na Andreja Kirilenka. Slovenska reprezentanca v Španiji ni imela natančno določenega igralca, na katerega bi bilo položeno breme odgovornosti, zavedanje o katerem bi ga tako razbremenilo v tekmah, kot je bila proti Grčiji. Odločitev za kolektivno odgovornost je bil edini, a predvsem na tekmi proti Grčiji, ki je v mnogočem spominjala na tekmo slovenske nogometne reprezentance proti jugoslovanski na evropskem prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000, usodni spodrsljaj selektorja Pipana. Namreč, v zadnjih dveh minutah, ko se je Papaloukas še enkrat odločil tekmo vzeti v svoje roke, je vseh pet slovenskih košarkarjev na parketu poskušalo nekaj narediti. Videlo se je, da so bili vsi brez ideje in so žoge zmetali bodisi mimo koša ali pa kar naravnost v roke grških košarkarjev. In je slovenska reprezentanca, jasno, tekmo izgubila. Pretirano poudarjeni ekipni duh, nad katerim se je Slovenija štirinajst dni navduševala, je na najpomembnejši tekmi turnirja, na najpomembnejši tekmi Aleša Pipana in te izjemno nadarjene generacije, iz katere je moč sestaviti dve ekipi za kolajno na največjih turnirjih, našo reprezentanco stal vsaj uvrstitve v polfinale, če ne celo kolajne. In še nekaj je oviralo reprezentanco Aleša Pipana, da bi se popolnoma razcvetela, da bi končno segla po kolajni, za katero je očitno zrela, a se mora zanjo najprej odločiti. Izrečene ambicije. Naši so v Španijo odšli igrat po najboljših močeh in iskat mesto na kvalifikacijskem turnirju za nastop na olimpijskih igrah na Kitajskem. In so natančno to s sedmim mestom na koncu tudi dobili. Ko so se odločili za igro po najboljših močeh in za mesto na kvalifikacijskem turnirju za nastop na olimpijskih igrah, so se namreč odrekli soočenju s pritiskom, ki jih je zlomil proti Grkom in na drugi tekmi proti Nemcem, in s tem tudi kolajni, za katero so očitno imeli dovolj kvalitete. Dramatika, v kateri skoraj nikoli ni prostora za logično razmišljanje in vsaj približno predvidljive scenarije, je športnikom iz vseh republik bivše Jugoslavije zapisana v genih, vrhunstvo in polom sta si ves čas nevarno blizu, ves čas flirtata, tudi pri Slovencih. Obstaja pa pomembna razlika med slovenskimi ter hrvaškimi in srbskimi reprezentancami: Srbi in Hrvati gredo na turnirje vedno po kolajno, četudi je ne dobijo vsakič, Slovenci gredo dat vse od sebe in zato kolajne nikoli ne dobijo. Upati pa je, da se bo nekje na poti, ko se bodo nenadoma sestavile vse čudaške malenkosti, ob katere se kakšen bolj racionalen športnik z zahoda niti obregnil ne bi, zgodila tudi slovenska zmaga. Spomnite se samo Gorana Ivaniševića in njegove zmage v Wimbledonu, ko sta vanj verjela le še Goran Ivanišević in Bog. Nekaj minut pred finalom je namreč Ivanišević stal v garderobi All England Cluba in prvi v vrsti čakal na pisoar. Na edini zasedeni pisoar v garderobi All England Cluba.