Ko sem se seznanil z njeno biografijo (s kako rosnimi leti je začela igrati klavir, pisati pesmi in koncertirati, kako se je sprla z očetom, se izpisala iz prestižnega študija umetnosti, kamor je bila povabljena, in začela igrati po vseh nočnih klubih v New Yorku, kako si je sama s trdim delom priborila prepoznavnost in kmalu zatem sodelovanje z glasbenimi založbami), je moja navdušenost samo še naraščala. Na YouTubu sem pogledal ogromno njenih nastopov in koncertov, ki so, roko na srce, pravi spektakel. Začel sem jo spoštovati kot izjemno nadarjeno umetnico, ki se je izražala v vsej svoji ekstremnosti: v glasbi in v slogu, prav vse pa je bilo njena zamisel. Všeč mi je bilo, kako je navduševala občinstvo, kako se na odru, v kakšnem intervjuju ali med oboževalci, ni nikoli imela za vzvišeno gospodično; vedno je bila to, kar je, bila je, kar si je želela biti, unikatna mojstrica spektaklov z izjemnim občutkom za izražanje in ogromno domišljije.