Prevajati neposredno iz kitajskega jezika je enako pomembno, ko gre za poezijo in prozo, za dela, ki so nastala v dinastiji Tang, pa tudi za dela iz obdobja velike kulturne revolucije. Iskanje »duha izvirnika« se pogosteje konča z ohlapno informacijo o obrobju pesmi ali o vsebini pripovedke, kot pa da bi bralcu predstavili vse tisto, kar je avtor vtkal v smiselno ozadje svojih verzov ali stavkov. Celo ko gre za izjemno nadarjeno intuicijo, s kakršno se je ponašal Lin Shu, ostaja prevod prevoda prikrajšan za srečanje s tisto ravnjo potencialnega razumevanja izvirnika, ki jo je mogoče najti samo skozi soočenje s samim seboj zaradi nekoga drugega. Sedeti pred kitajskim besedilom, ki ga je treba prevesti, je v enaki meri preizkus stopnje pismenosti v materinem jeziku in test poznavanja književnega dela, za katerega gre. Dober prevod je most proti drugemu, hkrati pa tudi zrcalo lastne podobe, dvojni pogled v pomen, ritem, stil in melodijo jezika, ki jih je treba ohraniti in obogatiti z vzporednim obstojem.