Vincent je bil menda težaven človek, zlasti zaradi svoje trme, svojeglavosti in zaradi svojega neprestanega prizadevanja, da bi zmeraj in povsod imel zadnjo besedo. Če smemo verjeti njegovim sodobnikom, se je nerad umival, bil je malomarno oblečen, napadalen do svoje okolice, zlasti do predstavnic nežnejšega spola, in za seboj je vsepovsod puščal nered. Na antwerpensko akademijo je treščil kot bomba in v enaki meri je s svojim vročičnim slikarstvom presenečal tako svoje sošolce kot tudi svoje profesorje. V južnofrancoskem mestecu Arles so se otroci na ves glas norčevali iz njega in celo njegov brat Theo, ki je čudaškega slikarja zmeraj zagovarjal, se je pritoževal: Odkar se je Vincent v Parizu nastanil pri meni, me zlepa nihče noče več obiskati. Včasih imam občutek, da v njem živita pravzaprav dve človeški bitji, eno izjemno nadarjeno in očarljivo, drugo pa egoistično in neizprosno. Ironija usode je hotela, da se je ravno ta mali mož, pred katerim so se ženske razbežale in ki so mu moški najraje obračali hrbet, ta človek, ki je neprestano dvomil vase in ki je imel za genija vsakogar drugega, le samega sebe ne, in čigar slik, z značilnimi divjimi barvami, zlepa nihče ni hotel kupiti, ravno ta čudaški Vincent van Gogh, se je ljubiteljem umetnosti kasnejših rodov očitno prikupil bolj kot katerikoli drugi slikar v zgodovini.