Kot ravnatelj postojnske gimnazije sem imel pozneje vpogled tudi v šolski arhiv in ob neki priložnosti sem pobrskal tudi po t. i. vpisnicah 8. b iz šol. leta 1955/56. In tam je v rubriki, kam namerava kandidat po maturi, zapisano, da bom študiral zemljepis ali pravo. Oboje me je res mikalo, kaj je pretehtalo k slovenščini, h književnosti, spet ne vem. Vpisal sem se na ljubljansko slavistiko, kjer sem študiral slovenščino s književnostjo in ruščino s književnostjo. A v prvih dveh študentskih letih sem največ časa namenjal prizadevanjem tedanjega Kluba postojnskih študentov za izdajo pivškega zbornika s članki o tamkajšnjih krajih in ljudeh. Delo smo dobro zastavili, a se je kljub temu zataknilo. Predvsem zaradi daljšega sestavka o tigrovstvu: vladajoči boljševizem ni dopustil resnice o Tigru v širšo javnost, ker bi to partiji odvzelo njeno samopoveličevalno resnico o prvenstvu v vseh rečeh, tudi v protifašističnem boju na Primorskem. Oblastniki na okraju v Kopru in oni v Postojni so zahtevali temeljite predelave. Ker ni bilo nikogar, ki bi hotel zahtevano predelavo sprejeti nase, je klub to nalogo naložil meni. Nikogar tudi ni bilo mogoče dobiti za obdelavo še nedotaknjenega NOB na Pivškem, zato je bilo to naloženo izjemno nadarjenemu Maksu Smrdelu, študentu primerjalne književnosti iz Pivke. Zagnano sva se lotila preučevanja, predvsem terenskega dela z živimi pričami, in si s tem naprtila budno spremljavo operativcev koprske Udbe. Kmalu je postalo očitno, da smo študentje precenjevali svoje moči in zmožnosti. Tako je zadeva »zbornik« obtičala.