vzvišeni stik s pravim zahodnim izročilom je prinesel tej veliki ruski umetnici veselje do odkrivanja skrivnosti bogatega vzhodnega izročila, ki se je dokončno izoblikovalo v ljudski umetnosti ruskega carstva. Obsežno delo te plodne umetnice je torej opevanje neskončno plemenitih in neskončno resničnih umetniških teženj, ki so v Franciji po Cézannovi zaslugi nasledile impresionizem. Prav tako pomeni odkritje čudovite dekorativne svobode, ki je vedno vodila vzhodne umetnike po razkošnem zakladu oblik in barv. Natalija Gončarova torej obvlada estetiko, v kateri se velike in intelektualno zadovoljive resnice današnje znanstvene umetnosti prepletajo s privlačno tenkočutnostjo vzhodne umetnosti. K temu je najprej dodala moderno grobost Marinettijevega kovinskega futurizma in nato še prečiščeno svetlobo rajonizma, najčistejšega in najnovejšega izraza sodobne ruske kulture. Njena osebnost se kaže v vseh njenih delih. Ima edinstven dar za nenehno odkrivanje novih dekorativnih elementov in za presojanje umetniške pomembnosti najmodernejših predmetov in čustev. Gibanje v njeni umetnosti je ples, ki mu ritem meri zanos. Mihail Larionov pa je prinesel – ne samo v rusko, temveč tudi v evropsko slikarstvo –novo izbranost: rajonizem. V rajonizmu je svetloba, ki tvori umetniško delo, sposobna izraziti najnežnejša, najbolj razigrana, najbolj kruta čustva modernega človeštva. Umetnost Mihaila Larionova razkriva izjemno močno osebnost, ki zna izraziti odtenke umetnikovih čustev in občutij s tako doslednostjo, da postane njegova svetlobna, skrajno trezna in natančna umetnost pravo estetsko odkritje. Nekatera njegova dela bodo odigrala pomembno vlogo v sodobni umetnosti.