Drakulo je baje njegov vonj odgnal. Zadostovalo je, da si razobesil nekaj kit česna po hiši, pa si imel mir pred njim. V resnici pa cel strok nima vonja. Šele ko ga »ranimo«, da se izloči glavna žveplova učinkovina aliin, brezbarvna aminokislina, se pod vplivom encima aliaze (encima, ki se sprosti, ko počijo celice pri rezanju ali mečkanju česnovega stroka) spremeni v alicin, hlapljivo snov, ki je kriva tako za vonj kot aromatske in antibiotične lastnosti česna. Alicin daje zdrobljenemu česnu značilen, za nekatere ljudi neprijeten vonj, hkrati pa mu pripisujejo tudi nekatere farmakološke učinke rastline. Ali drugače povedano: česen dobi okus šele, ko ga zrežemo, zmečkamo ali zdrobimo. Poškodba celic sprosti snovi, ki se na zraku aktivirajo. Intenzivnost je odvisna od načina, kako ga režemo: fineje ko ga, izrazitejši bo okus. Če hočemo doseči najizrazitejšega, dodamo česen šele na koncu kuhanja, kajti kuhanje na močnem ognju ali dolgotrajno kuhanje okus ublaži. Nikar ne cvrite česna, da porjavi, s tem namreč uničite ves okus, hkrati pa česen postane grenak, grenkoba pa se prenese še na druga živila. Če želite diskreten okus, ki spominja na lešnik in ne povzroča zadaha, pustite česnov strok neolupljen in kuhajte celega, nerazrezanega. Iz česna pridobivajo izjemno močno esenco, ki pa je doktor Jean Valnet, začetnik aromaterapije, kot je sam priznal, ni nikoli predpisal, »ker je agresivna tako za prebavni trakt uporabnika kot za lekarnarjeve police« (saj »zaznamuje« s svojim vonjem vso okolico). To mogočno, neprecenljivo esenco (za en liter esence je treba tono česna) uporabljajo predvsem v živilski industriji.