Čudna so pota usode: pred meseci sem parkiral testni passat v ljubljanskem mestecu nakupov za trgovino, ki ima po mojem mnenju dve stavbi, ki ju povezuje mostovž. Zgoraj sem se sprehajal iz stavbe v stavbo, in ko sem prišel ven, avtomobila ni bilo več. Ker sem posebno do sebe dvomljivec, sem stavbi obkrožil štirikrat in ostro opazoval vsak na najbolj nemogočem mestu parkirani zelen jugo ali rdeč twingo, ali se ne bo nenadoma spremenil v pogrešanega srebrnega passata. Ni se. V dežju sem odpešačil na policijsko postajo in prijavil krajo avtomobila. Kaj vem, zakaj so me sumnjičavo gledali, me večkrat vprašali isto malenkost in dolgo pustili čakati. Potem so mi povedali, da avtomobil stoji točno tam, kjer sem ga pustil! Če je tako, naj me kar takoj dostavijo v kakšen mojemu stanju primeren zavod, sem rekel. Najprej so me vseeno odpeljali do parkirišča in res je stal passat na prvotnem mestu. Tista trgovina ima namreč tri stavbe, ki jih povezujeta dva enaka mostovža in jaz sem zgoraj prehodil vse tri stavbe, zato potem nisem našel avtomobila, ki je bil pred drugo in ne pred tretjo ... Policisti so se samo prijazno prizanesljivo nasmihali in me tolažili, da nisem ne prvi ne zadnji. Vsekakor moram policiste pohvaliti za izjemno hitro in popolno rešen primer. Teden dni zatem so mojemu bratu sredi Zagreba »na njegove oči« zares ukradli njegovega passata.