Švedski tiskovni ombudsman na leto prejme približno štiristo pritožb, po ustaljenem postopku kopijo pritožnikovega pisma pošlje vpletenemu časopisu in ga poprosi za njihov komentar. »Opravka imam le z odgovornim urednikom, nikoli se ne pogovarjam z novinarjem,« poudarja Stenholm. Odgovorni urednik nato spiše razlago okoliščin, v katerih je prišlo do objave članka - »po mojih izkušnjah so časopisne hiše izjemno disciplinirane, odgovor pošljejo v predpisanem roku, ponavadi imajo za to na voljo dva tedna, poleti, ko je večina zaposlenih na počitnicah, nekoliko dlje«. Kopija tega odgovora nato odroma k pritožniku, tega pa ombudsman povabi, naj doda svoje videnje zadeve. Skoraj vsi pritožniki to možnost izkoristijo: »Moram priznati, da sem osupel nad zmožnostjo pisnega argumentiranja in prepiranja v pismih, katerih avtorji so ljudje, ki si ne služijo kruha s pisanjem,« pravi Stenholm. »Seveda nekatere pritožbe vsebujejo pravopisne in slovnične spodrsljaje, a sporočilo je jasno. Če ljudje sedajo k pisanju o nečem, do česar so čustveno opredeljeni, se jim besede ponujajo kar same od sebe in izražajo se zelo jasno.« Nekateri se kljub temu zatečejo v odvetniške pisarne in kadar pritožbe prihajajo izpod peres odvetnikov, so mnogo slabše napisane, kakor če privrejo iz oškodovančevega srca, pravi Olle Stenholm.