Z Marovtovo smrtjo se vsaj na simbolni ravni zaključuje neko obdobje v življenju Ljubnega. Ogromno področij je imel v malem prstu, ribištvo, ki mu je ostal zvesto predan vse do smrti, pa v vseh. Preprosto ga je gnalo, da je moral biti povsod zraven, in kar je bistveno, povsod je bil iskan in rado viden mož. Legendarna smučarska skakalca Rudi Finžgar in Janez Polda sta bila med tistimi, ki sta občudovala in spoštovala poštenega merilca daljav v obdobju, ko so prihajala na Ljubno najbolj zveneča imena skakalnega športa. Marolt je življenjsko šolo prenašal na mlajše, vse kar lahko sedanje in prihodnje generacije Ljubencev uporabno izkoristijo, je razdal. Zadnja leta se je angažiral za vojno odškodnino, ki naj bi jo dobili nekdanji nemški vojaki. Marovt je bil človek, ki je živel v realnem svetu, zato nikoli ni v resnici verjel, da bodo uspeli. Njegove neprecenljive izkušnje in sila strogo pojmovanje bistva niso dopuščale osebnega dvoma. Franjo Marovt je bil izjemna osebnost, ki je s prisebnostjo korenito prispeval k oblikovanju sedanje ljubenske družbe kot celote, za kar se mu je pred leti oddolžila tudi lokalna skupnost. Bil je nekakšen »model« načelnosti in pristne nepokvarjenosti, vendar v življenju ni modelov. Ostajajo le tisti nepozabni. Za Ljubence bo ostal pokojni Marovt med nepozabljenimi.