Sprehod po viaduktu skoraj 100 metrov nad tlemi, katerega vozišče je kajpak še vedno betonsko, je veličastna zgodba zase. Zaradi izjemnih dimenzij, tudi širine, vzbuja občutek nepremakljive gmote in varnosti. Strahu pred višino obiskovalec skorajda ne more več začutiti. Hoja po viaduktu že spominja na hojo po avtocesti, nametani z gradbenimi elementi. Kabli tukaj, opaž tam, 70-tonski vozički, sem ter tja celo kakšno vozilo. Tudi traktor. In samokolnica. Gradbinci v skupinah po sedem, osem, premikajo cevi, po katerih iz globine prihaja beton. »Eeeee, došla delegacija,« sporoči v globino malce cinično eden od njih in ko ugotovi, da stojim za njegovim hrbtom, se hiti opravičevati. Tudi jaz njemu.